Čao generacija

zaspim z migreno
zbuja me dehidracija
vstanem ker me boli hrbet
nekdo mi je šenkal dormeo
z aloe vero brez slabe vesti
na živce mi gre
da se v glavi
pogovarjam s tabo
o vesolju ali čemerkoli
na živce mi grejo tvoji
lasje v mojih ustih
in da že tako dolgo traja
pa nočem da se neha
sovražim svoje pesmi
bog me ne gleda več
tudi ti me zares ne povohaš
ker se najprej sebi brado ustvari
u stvari druga generacija
it’s a condition
to mi je všeč
ampak jaz še vedno vse
počnem na način
kot da si tam nekje gor
na kurac mi greš
sploh pa to da me
še nikoli ni zanimal
nihče ki mi ne bi
vsaj občasno hodil tja težit
stene so v tej deželi tanke
predrami me melodija
iz sosedine spalnice
in olajšanje da te ni zraven
popoldan me njena mama vpraša
a zdej pa mal v službo
služba je ena tistih
arhaičnih besed kot so
pionirček tovarišica čitanka
dol mi visi za koalicijo sovraštva
kot da je bla prej ljubezenska
ne da se mi o nenezu nenši
čeprav je to grafit dneva
ste vedeli da je tudi
bodeča neža zdravilna
brezstebelna kompava
trajnica ki jo vsi dobro poznamo
iz nje lahko pripravimo čaj ali žganje
lahko pa jo namakamo tudi v kisu
za kaj drugega je bolj švoh
nimam časa za protestiranja pro testiranja
ker neobvezujoče skurjeno
spet gnijem nekje
na več koncih za minimalca
in čakam na usodno žensko
čakam na himno ugaslih prekurcev
z brezupno željo
a popolnoma brez energije
julian assange nekje umira
otroci brez prstov šivajo plastiko
ki je nočem dat nase
sovražim likanje
ampak kaj ko tako lepo diši
po laži o srečnem otroštvu
sanjam kako sredi noči vstanem
in grem v kuhinjo
odprem pipo in pijem in pijem
moja žeja je neusahljiva
moja volja nikoli ne zamre
moj chat nikoli ne ugasne
zala je ta urbana voda
v edinstvene kvadratne
plastenke polnjena
ne mi o kvadratkih
ne mi o delovni dobi
ne mi o pogodbi za nedoločen čas
ne mi o penziji
ne mi o poroki
ne mi o črnogledosti in zaciklanosti
ne mi o cinizmu pa o nihilizmu
pa o tem kako bi bilo
treba pravilno živet
sistem mi jemlje prihodnost
ki je itak nočem
kot nočem instiča instant tiča
ali javnega prikaza čustev
rajši mečem nokio 3310 po blatu
ničesar več ne jemljem
resno še najmanj pa sebe
kajenje ubija
brezposelnost pa kao ne
mladost se sama od sebe zapravlja
virtuala poživlja duha
moja zavest je rada kdaj nezavestna
vse maske so pokradene
čeprav sploh ne pomagajo
nočem da me prehitr pobere
preveč mi je dobr živet
ne menjam sobne svetilke za dvosobno
ne meniš se zame
ne menjam se zate
moji podočnjaki so globoko modri
meteorit je zgorel
v atmosferi nad domovino
moja paranoja je čila
moja nedohranjenost je blaga
moja jetra so bela

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s