enkrat mesečno ko se prikaže polna luna nekdanje soljudi spreminjam v vampirje volkodlake jage babe iz šeleshamerja izrezujem arhetipe in ostale srhljive pošasti gospodarje moje nespečnosti njihove od krvi zamazane kremplje s katerimi izdelujem cvileče voščilnice razglednice postavljam hišice in se bojim teme prižgem vse luči se preobrazim v ščipalca in se zavlečem v najgloblji lestenec po vlažnih zidovih razmečem ogromne sence in šklepetam s kleščami ali pa nemara z zobmi v krogih tečem da me ne prezebe do žela ki ga nočem nikoli več zares uporabiti ko se stisnem v kot skoparim s strupom poslušam šibke ostarele propadajoče glasove rjovenja svojih sestradanih levov trganje mesa in trmasto molčim v odgovor dokler ne vzide sonce ker vem da mi je ostalo samo še eno življenje